Za četrtek 5.12.2024 je bil napovedan lep sončen dan, povabil sem planince na pohod, kajti naslednje dni naj bi snežilo. Zapeljali smo se do Vrzdenca, do vasi kjer smo začeli z našim pohodom. Najprej nas je pozdravila Cankarjeva mati Neža Cankar. Domačini so ponosni na svojo rojakinjo, postavili so ji spomenik, na spomeniku so besede, ki jih je zapisal njen sin Ivan Cankar:
Na materinem obrazu je odseval ta nebeški svit. Iztegnila je roko in pokazala na cerkev: »Tam je Vrzdenec.« Njen glas je bil globok, mehak in zamišljen kakor bi rekel otrok. »Tam so nebesa.«
Ivan Cankar, Podobe iz sanj, Vrzdenec 1917
Povabil sem vse pohodnice mame, slikale so se skupaj s Cankarjevo materjo. Slikali smo se še fantje.

Pot se je kmalu strmo obrnila navzgor vendar smo polagoma strmino premagali in pred nami se je nadaljevala bolj položna pot, ob gozdni cesti je bilo veliko kostanjevih dreves. Bili smo prepozni, da bi nabrali kostanje. Obljubil sem pohodnikom, da naslednje leto gremo na ta pohod že oktobra, vsi bomo lahko nabrali dovolj sladkega sadeža.

Kmalu smo prisopihali iz gozda na travnik, za ovinkom smo ugledali lep motiv, zaselek s cerkvijo, zadaj se dviguje hrib. Vas se imenuje Samotorica, hrib zadaj pa je naš cilj. Bilo je lepo sončno vreme, časa nam ni primanjkovalo, ogledali smo si cerkev in vas. Pred nami so se prikazali lepi zeleni travniki, vse pokošeno, v zavetju se bohoti kmetija. Lepota. Povzpeli smo se na naš cilj, osvojili smo Kožljek 788 m. Vrh je zasnežen tako smo bili deležni še malo zimske pravljice. Navdušil nas je pogled na Katarino in na Polhograjsko Hribovje. Mrzel veter nas je kmalu pregnal s hriba, počasi smo se vrnili nazaj na Vrzdenec.

 Besedilo Anton Rajh

Fotografirala Anton Rajh in Ivo Puhar