Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, marec 2012

Univerza za tretje življenjsko obdobje Grosupljein  njen študijski krožek za književnost ter bralna značka za odrasle Beremo ob kmečki peči so v februarju pripravili okroglo mizo o rejništvu. Pobudo za to temo je dala knjiga Olge Pege Kunstelj 1+2=4 – Rejenka. Avtorica, ki je bila rejenka, je precej kritična do socialne službe in socialnih delavcev, zato smo na razgovor povabili poleg avtorice knjige še upokojeno socialno delavko Mojco Kotar, delavko Centra za socialno delo Grosuplje Katarino Tinauer in našo občanko ter lanskoletno naj-rejnico Darko Rački.

Poleg voditeljice UTŽO Andreje Smolič je bila pobudnica pogovora in moderatorka večera članica literarnega krožka grosupeljske tretje univerze Kristina Oblak. Najprej smo se pomudili ob knjigi Olge Pege Kunstelj. Slišali smo odlomek, kako se je Pega zadnjič poslovila od očeta. Pretresljiva zgodba je mnogim priklicala solze v oči. Oropana za družinsko življenje in ljubezen staršev je do polnoletnosti svoje življenje preživela v reji in prevzela skrb še za svoje brate in sestre. Bilo je pet otrok. Besedo Dom piše z veliko začetnico, saj ji pomeni kruh in ljubezen, toplino matere in očeta, dedka in babice, pomeni ji domače dvorišče, drevo, sosede, tudi psa. Če kdo umre, ga dolgo nosimo v spominu, celo psa pokopljemo in žalujemo za njim. Če pa otroku umre mama in nato izgubi še očeta, je res hudo.

Zakaj se je odločila svojo zgodbo povedati javnosti? Ljudje premalo vedo o rejnikih in rejencih, tudi literature ni dosti o tej temi. Vključila se je v organizacijo MOČ, da bi skupaj kaj premaknili na področju zakonodaje. Rejenci ne bi smeli biti predolgo v reji. Če starši niso sposobni ali pripravljeni skrbeti za svoje otroke, bi jih morali po hitrem postopku dati v posvojitev.

Gospa Kunstljeva je ves čas rejništva občutila odsotnost čustev, pohvale, dotika, priznanja, potrditve. Večina rejencev je bila in je ponekod še vedno poceni delovna sila. Rejnikom je šlo le za denar. Ves čas rejništva sta jo spremljali dve socialni delavki, ki sta bili kot osebi v redu, visoko izobraženi. Predvsem se rada spomni Dušice Divjakove, ki ji je tudi svoje krilo zožala in ji ga dala, ji kupila prvi plašček, da je lahko šla na randi. V času srednje šole je bivala v internatu. Ob koncu šolskega leta je morala spakirati vse svoje stvari in zapustiti sobo, v jesen pa se je spet z vso prtljago vrnila v internat. Ni imela doma. Poiskala si je skromno sobico in delala ter ob delu študirala. Še fanta ni upala imeti, da ne bi tudi ona imela otroka, za katerega ne bi mogla skrbeti.  

Gospa Mojca Kotar je na socialnem področju delala 32 let. Veliko socialnih delavcev ni imelo primerne izobrazbe, šele v 70-ih letih so jih začeli načrtno izobraževati. Na teren so hodili peš, s kolesom ali avtobusom. Srečevali so različne rejniške in tudi različne matične družine. Rejništvo se je v družinah nadaljevalo iz roda v rod. Skrbeli so le, da so imeli otroci streho nad glavo, hrano, da so končali šolo in se osamosvojili. O čustvenem razvoju otroka in o medsebojnih odnosih niso razmišljali.

Socialna delavka Katarina Tinauer je povedala, da so danes socialni delavci bolj izobraženi, imajo boljše pogoje za delo, seveda pa so novi časi prinesli tudi več problemov. Delo na področju rejništva je filigransko. Socialni delavec mora dobro poznati starše, rejenca in rejnike. Začutiti mora problem in ga rešiti po najboljših močeh. Za rejniške družine izidejo razpisi. Rejniki morajo imeti vsaj četrto stopnjo izobrazbe. Ko preverijo vse dostopne podatke, rejnike sprejmejo in jih pošljejo na izobraževanje. Pa še vedno ni nobene garancije, da bo vse v redu. Zgodi se, da rejniki rejencem niso kos. Takrat jih vzamejo in dajo drugi družini v rejo, čeprav je to nov šok za rejence. V Sloveniji je 1194 rejencev v 789 družinah.

Rejnica Darka Rački je povedala, da z možem nista mogla imeti otrok, zato sta se odločila za rejništvo. Trenutno ima 6 rejencev. V njeno družino pridejo otroci, ki so ranjeni na tisoč in en način. Trudi se razumeti njihove odzive, ki so včasih tudi drugačni, kot pričakuje. Vzdržuje stike z družinami otrok in jih poskuša sprejeti take, kot so. Noče otrokom odrezati korenin. Veliko se pogovarja s svojimi rejenci, vzame si čas in jih posluša. S ponosom je povedala, da je po prvi rejenki že postala babica. Kupili so kombi in ker imajo v družini navdušenega športnika, potujejo z njim po celi Sloveniji. Otroci se pri njej dobro počutijo in se radi vračajo tudi kasneje. Žalostna je, ko se o rejništvu tako grdo govori. Tudi v matičnih družinah ni vse v redu, drugače ne bi bilo toliko rejencev. Mnogim otrokom je že pomagala, cela družina se trudi, da je otrokom lepo.

S čustvi nabiti dve uri sta prehitro minili. Še marsikaj bi imeli povedati na to temo. Gospa Nevenka Zrnec je vprašala, koliko je v naši občini v reji otrok s posebnimi potrebami in gospa Tinauer je odgovorila, da dva. Mnogi so želeli povedati svoje izkušnje o rejniških družinah in rejencih. Pogovor se je končal optimistično tudi zaradi prisrčne in iskrene besede rejnice Darke Rački, ki je dala vedeti, da so tudi rejniki, ki živijo za svoje poslanstvo.

 Marija Samec

 

(Skupno 5 obiskov, današnjih obiskov 1)
 

Oznake: , ,