Ob 250. obletnici smrti Georga Philippa Telemanna je v ponedeljek, 4. septembra 2017, v stari cerkvi sv. Mihaela v Grosupljem nastopil 13-članski ansambel Artes Liberales. Sestavljajo ga sami izvrstni, akademsko izobraženi glasbeniki, ki sicer igrajo v slovenskih simfoničnih orkestrih ali pa poučujejo v glasbenih šolah: Irena Kavčič flavta, Mojca Menoni Sikur, Nina Pirc, Mojca Fortin, Miki Iwaki, Uroš Bičanin, Ajda Kralj violine, Gea Pantner Volfand, Mateja Ratajc violi, Gregor Fele, Martin Sikur violončeli, Žiga Trilar kontrabas, Domen Marinčič čembalo.

Zaigrali so dve skladbi: Johanna Sebastiana Bacah (1685-1750): Suito v h-molu, BWV 1067 in Georga Philippa Telemanna (1681-1767): Suito v G-duru, »Bizarna«, TWV 55:G2

Leto 2017 je bilo razglašeno za „Telemannovo“, saj se glasbeni svet spominja 250. obletnice smrti velikega baročnega skladatelja Georga Philippa Telemanna (1681-1767), ki je bil za časa svojega življenja eden najbolj cenjenih skladateljev. Teoretiki tistega časa so njegova dela označili za vzorna in celo skladatelji, kot sta Johann Sebastian Bach in Georg Friedrich Händel, so kupovali in študirali njegove partiture. Njegove skladbe so bile vedno v koraku s časom in predstavljajo most med poznim barokom in zgodnjim klasicizmom. Zanj značilen „mešani stil“ je združeval prvine italijanskega in francoskega stila. Telemannov opus je obsegal čez 3000 kompozicij, od katerih se je ohranila le polovica, od tega pa večina ni bila izvajana od 18. stoletja dalje. Številčnost njegovih kompozicij je vplivala na zaničevalen odnos kasnejših generacij do njegove glasbe in tako je bil do 20. stoletja tako rekoč pozabljen. Celo po ponovnem odkritju glasbe velikih baročnih mojstrov je neupravičeno veljal za manjvrednega od svojih sodobnikov Bacha in Händla.

Z Johannom Sebastianom Bachom (1685-1750) je Telemanna povezovalo tesno prijateljstvo. Bil je celo boter Bachovemu najslavnejšemu sinu Carlu Philippu Emanuelu. A Bach niti približno ni dosegal slave svojega prijatelja, kar dokazuje tudi to, da je mesto na leipziški šoli Sv. Tomaža dobil šele potem, ko ga je Telemann zavrnil. Tudi Bachova dela so bila po njegovi smrti spregledana in cenjena zgolj kot študijski material. Po Mendelssohnovem slavnem odkritju njegovega Pasijona po Mateju leta 1829 pa se je začela renesansa njegovih del in danes tako rekoč vsak pozna njegovo ime.

Konec 17. stoletja je v nemških deželah močno naraslo zanimanje za francosko glasbo. Jean-Baptiste Lully je bil med nemškimi skladatelji zelo občudovan in mnogi so v Franciji iskali navdih za komponiranje. Tako so na nemških dvorih iz Francije prevzeli tudi priljubljeno obliko, ki je sestavljena iz uverture in plesnih stavkov, imenovano suita.

Med štirimi ohranjenimi Bachovimi suitami za orkester je Suita v h-molu, BWV 1067, gotovo najbolj znana, predvsem zaradi zadnjega stavka – Badinerie. Da bi Bach leipziškemu občinstvu ponudil sveže delo, je posegel po že napisani skladbi za godala in jo priredil za flavto in godala. Flavta je tako večinoma del ansambla in se le v določenih delih izpostavi v solistični vlogi, najbolj izrazito v Polonaise in Badinerie.

Telemannovih suit za orkester pa je ohranjenih 58. Med njimi jih je mnogo, ki so tako ali drugače dobile naslov. Suita v G-duru, TWV 55:G2, se imenuje »Bizarna« (La bizarre). Naslov se nanaša na ritmične in harmonske nenavadnosti, ki se pojavljajo v skladbi. Tako je že v Uverturi opazno, da imajo druge violine popolnoma drugačen glasbeni tok kot ostali. Najbolj nenavaden pa je za tisti čas Branle (francoski ljudski ples), v katerem ima vsak glas drugačen ritmičen način. Skladba kaže Telemannovo izjemno inventivnost, pretanjenost in humor.

Recitatorji, člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje, so koncert dopolnili z izbrano poezijo in prozo. Že s prvimi verzi je Katja Bricelj nakazala temo večera:

Sufiji nam svetujejo,
naj govorimo,
šele ko je našim besedam
uspelo priti skozi troja vrata.
Na prvih vratih
se vprašamo:
»So te besede iskrene?«
Če so, jih pustimo naprej;
če niso, morajo nazaj.
Na drugih vratih
vprašamo: »So potrebne?«
Na zadnjih vratih vprašamo:
»So prijazne?«

(Kenath Easwaran)

Rozi Fortuna je s pesmijo Toneta Pavčka Preproste besede nadaljevala začeto temo:

Treba je mnogo preprostih besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,

sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.

Martin Oblak je s posodobljenim mitom o grškem kralju Midasu opozoril na pohlep, ki zasužnjuje človeka, odkar poznamo glagol IMETI in zaimek MOJE.

Če si sin božji, stori, da se ti kamni spremenijo v kruh. (Mt.4,3)

Se spomnite zgodbe o Midasu? On je tisti, ki je tako ljubil zlato, da si je želel, da bi se vse , česar bi se dotaknil, spremenilo v zlato.

Sprva je bilo fantastično – star vrtni stol, kositrni krožniki, ničvreden kup škatel, njegova postelja, banja, njegove posode – imel je zlata oblačila, zlate lase – izgledal je kot Paris Hilton.

Midas je na svetovnem spletu kupil grad v Las Vegasu – ni bil iz pravega zlata, toda to lahko popravi sam. Nato se je usedel, naročil služabniku, naj mu nalije praznični šampanjec v zlati kelih – ponesel je kelih k ustnicam, toda namesto šampanjca je dobil požirek trdega zlata. Tako je moral sedeti kot dojenček, da so ga strežniki hranili in napojili.

Midas se je sklonil, da bi pobožal svojega lovskega psa, toda kar naenkrat je imel pred sabo skulpturo Jeffa Koonosa v naravni velikosti.

Zavihtel se je na svojega konja, in v trenutku dotika se je konj spremenil v triumfalen spomenik, svetlikajoč se in neprecenljiv, toda neuporaben, če želiš jezditi v planine.

Kmalu se ni mogel dotakniti ničesar več – postal je najdražji gobavec na svetu. Nihče se mu ni želel približati. Živel je na zaprtem oddelku svojega hrepenenja.

Nekega dne je njegova hčerka, ki je bila prej odsotna, pritekla v palačo. Navdušena je bila nad zlatimi rožami, zlatimi pticami. Drsala je čez zlati ribnik. Mislila je, da je to igra izključno zanjo.

Ata, ata, je vzklikala in skočila v njegov objem. In postala je brez življenja, popolna. Zares njegova zlata deklica.

Čas je bil, da Midas premisli svoje vrednote.

Katja Bricelj je prevedla nekaj odlomkov iz pridige v manchesterski katedrali oktobra 2010, ki jo je na posebno prošnjo napisala pisateljica Janette Winterson, Midasova zgodba je bila začetek pridige, ki v nadaljevanju govori o neustavljivem pohlepu, o želji po več in več, čemur sledi zlom in kriza. Nagovor v celoti bo objavljen kasneje.

Katja Bricelj je zaključila literarni del večera s Pavčkovimi verzi:

So dnevi, so leta in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi;
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.

Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš;
ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli;
ta svet je lep, če si človek do ljudi.

Grosupeljski župnik Janez Šket je z veseljem odstopil prostor v stari cerkvi sv. Mihaela za glasbeni nastop in je tudi pozdravil vse nastopajoče in poslušalce. Prizadevne sodelavke Župnijske karitas so prostor pripravile za koncertno dvorano in napekle pecivo, Cvetličarna Zvonček iz Grosupljega je ocvetličila prostor s sončnicami, tiskarna Partner graf pa je natisnila plakate.

Po večerni maši so ljubitelji klasične glasbe napolnili cerkveno dvorano stare cerkve. Ne pomnim, da bi kdaj v Grosupljem nastopal tako številen ansambel klasične glasbe. Akustičen prostor je še poudaril lepoto in ubranost Bachove in Telemannove glasbe. Prisluhnili smo tudi instrumentom, ki jih ne vidimo vsak dan: čembalu, prečni flavti. Zadovoljni obiskovalci so se po koncertu še dolgo zadržali pod lipo pred cerkvijo v prijetnem klepetu med seboj in z glasbeniki, ki so se, zadovoljni z nastopom in prijetno akustično dvorano, pomešali med obiskovalce. Glasbeniki so se odpovedali honorarjem in zbrani prostovoljni prispevki so bili namenjeni Župnijski karitas za pomoč družinam v stiki. Samemu  glasbenemu dogodku je akustična cerkvena ladja dodala zven in občutenje, ki bo poslušalce še dolgo spremljalo.

Z jesenjo pa glasbeniki in recitatorji pripravljajo že peto koncertno sezono cikla Barve glasbe in besede v Mestni knjižnici Grosuplje. Glasba in beseda sledita rdeči niti »V vsaki stvari je ženska«. Vsi obiskovalci koncerta so dobili ob vhodu v cerkev lično zloženko z napovedjo koncertov. Prvi koncert, ki smo ga naslovili Kreutzerjeva sonata, bo v novembru. Vljudno vabljeni!

Zapisala sta  Marija Samec in Martin Sikur

Fotografiral je Franci Zorko

(Skupno 1 obiskov, današnjih obiskov 1)
 

Oznake: , , , , ,